V Sloveniji se radi ponašamo z gozdovi, ki prekrivajo skoraj 60 % našega ozemlja in so neprecenljiv tvorec širšega okolja, v katerem je prijetno živeti. Gozdovi umirjajo vetrove, čistijo zrak, tvorijo kisik, zadržujejo odtekanje padavinskih voda, tvorijo in varujejo tla. Gozdovi umirjajo tudi človekov um in duha, zato se mnogi radi sprehodimo po gozdu ali se kako drugače rekreiramo. Kako jim to uspeva?

Gozdni ekosistem, tak, kot ga je ustvarila narava sama, je med najbolj kompleksnimi na Zemlji. »Narava poskuša ohranjati življenje, to se ji posreči s pospeševanjem raznolikosti: s strukturnim bogastvom in z raznoterostjo funkcij. Za vse to je v pragozdu odlično poskrbljeno zaradi velike nepredvidljivosti dogodkov v razvoju narave.« je zapisal prof. dr. Dušan Mlinšek pred tremi desetletji v knjigi Pra-gozd v naši krajini.

Prvo zavarovanje pragozdov na ozemlju Slovenije je zabeleženo v letih 1887-1894, ko so Auerspergovi gozdarji na Kočevskem prepoznali dragocenost nedotaknjenih pragozdov in jih sklenili ohraniti tudi za prihodnje rodove. Prof. Mlinšek je nato v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja spodbudil gozdarje Biotehniške fakultete, Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani, vseh takratnih gozdnih gospodarstev in politike, da so v vseh ključnih slovenskih gozdnih rastlinskih združbah in glavnih porečjih poiskali predele gozdov, jih izločili iz gospodarjenja ter jih s tem prepustili naravnim procesom brez človekovih vplivov. Tako so do leta 1980 povečali površino gozdnih rezervatov z dobrih 340 ha na 9.040 ha v 173 rezervatih. Na podlagi Zakona o gozdovih (1974) so gozdarji v sodelovanju z lokalno pristojnimi občinami poskrbeli tudi za njihovo pravno zaščito. V okviru teh gozdnih rezervatov so nekateri predeli gozdov, kjer sekira ali motorka še nista zapeli in jih zato upravičeno prištevamo med pragozdove ali pragozdne ostanke.

Po osamosvojitvi Slovenije, sprejetju novega Zakona o gozdovih leta 1993, denacionalizaciji gozdov in sprejetju Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom leta 2005 ter njunih kasnejših sprememb in dopolnitev imamo danes v Sloveniji 171 gozdnih rezervatov na 9.426 ha površine ali 0,8 % vseh gozdov v Sloveniji. Slabo petino jih je varovanih s strogim varstvenim režimom, ki omogoča samo neinvazivno raziskovalno delo in nadzor, ne dovoljuje pa rekreativnega obiskovanja ali drugih aktivnosti. V gozdnih rezervatih z blažjim varstvenim režimom je obiskovanje dovoljeno samo po poteh v javni rabi. Prav omejevanje obiska in dejavnosti v gozdnih rezervatih je ključno za doseganje njihovih osnovnih namenov izpred petdesetih let, to pa sta zlasti znanstveno-raziskovalni in kulturni namen, saj služijo kot »laboratoriji« na prostem za študij naravnih procesov v nemotenih ekosistemih, primerjavo človekovih vplivov na razvoj ekosistemov v večnamenskih gozdovih, kot učilnica v naravi za strokovnjake s področja gozdarstva in drugih strok ter kot rezervoarji ekosistemske, vrstne in genetske pestrosti.

Posnemanje naravnih procesov, kot se odvijajo v gozdovih v območjih brez človekovih vplivov, je temelj načela sonaravnosti, ki je, poleg načela trajnosti in načela večnamenskosti, ključno načelo slovenske gozdarske doktrine. Zato v gozdovih v največji možni meri ohranjamo rastiščem prilagojeno naravno drevesno sestavo, več kot 95 % gozdov obnavljamo po naravni poti, brez sajenja, ohranjamo stalno pokritost gozdnih tal z rastjem ob trajnostnem zagotavljanju lesnih proizvodov in hkratnem postopnem povečevanju obstoječe lesne zaloge. Z namenom povečevanja biotske pestrosti v vseh gozdovih ohranjamo tudi odmrlo lesno maso in druge mikrohabitate, npr. vodne ekosisteme, skalovja, vhode v jame, mrazišča ipd. Tudi zato je marsikje za negozdarje težko opazen prehod iz večnamenskega gozda v gozdni rezervat, skozi katerega poteka npr. planinska pot. Površina gozdnih rezervatov v Sloveniji zagotovo ne zadošča za preživetje populacij najbolj ogroženih vrst živali, rastlin in gliv. Kljub temu so pomembni gozdni rezervati in še posebej pragozdovi znotraj njih, saj nosijo v sebi ključne informacije, po katerih se lahko zgledujemo in črpamo modrost narave.

                Pripravila: Mag. Špela Koblar Habič, ZGS, OE Postojna

Avtorji fotografij: Miha Varga, Boris Rantaša, Špela Habič